Na kak način pa vi govorite sami s seboj? Kako se nagovarjate? A se kdaj pohvalite al se predvsem grajate in si očitate, da niste dovolj dobri? Res me zanima, napišite mi v komentar, al pa na privat.
Kako leto nazaj sem izvedela, da obstajajo ljudje, ki nimajo notranjega dialoga, verjetno so do neke mere v prednosti, ker ne dajejo v nič sami sebe… ne vem. Ne morem si predstavljat, da ti ves čas nekaj ne skače v glavi, da je not tišina?
Moj notranji dialog je konstanten. Od predelovanja že zdavnaj doživetih situacij, do premlevanja, kaj bi rekla / naredila, če bi bila v nekem “filmu”, ki največkrat nima nobene veze z realnostjo. Imam konstanten šum v ozadju, ki pa se med Groovom in Nio umiri. Se mora, če ne pozabim prehode in ne morem odvodit ure. Umiri se predvsem takrat, ko počnem nekaj kar mi je prijetno in kar stimulira moj neprestano klepetajoči um. Itak, da mi ne rata vedno… zelo pogosto pa.
A v bistvu nisem hotela govoriti o tem. Hotela sem vam povedat, da se med Groovom poigramo tudi z občutki, čustvi, stanji. Največ delamo na igrivosti, veselju, lahkotnosti, sproščenosti … a dotaknemo se tudi jeze, ponosa… se pretvarjamo da smo nepremagljivi, ponosni, samovšečni … in na dolgi rok se to pozna. Ker če lahko prvič odplešeš vsaj del pesmi z občutkom nepremagljivosti in ponosa, boš čez čas lahko tudi celo in čez čas boš mogoče ta občutek ponosa in nepremagljivosti lahko prenesla / prenesel tudi na življenje izven plesišča. In jaz te bom med Groovom ves čas spodbujala, da poslušaš svoje telo in da se zaveš kako posebna / poseben si in da si vredna / vreden, da s seboj in o sebi razmišljaš in govoriš lepo!
0 Comments